Vse skupaj je bilo zelo naporno


fizično kot manjši vzpon v hribe, psihično pa kot bi se podala v kletne prostore, kjer je zelo temno, polno prahu in pajčevin. Kljub vsemu pa sem že med in po kopeli začutila povezanost s samo seboj in imela občutek, da sem na edini poti, ki bo pripeljala do odgovorov. Zato mi zdaj res ne preostane drugega, kot da vzamem metlo v roke in dam odvečno kramo na odpad. Pa seveda, da še pridem na meditacijo in kopel 🙂