Tja sem sicer prišla dokaj zamotena in ne ravno najboljše volje, tudi na kopeli nisem čutila toliko dogajanja kot prej na prvi meditaciji in kasnejših terapijah.
Je bilo pa naslednje dopoldne prav sveže in lepo, počutila sem se bolj scentrirano, veselo, pot do šole, sploh tam kjer je polno visokih dreves in cvetja, se mi je zdela tako lepa. Kar navdihovala me je ko sem hodila mimo in poslusala ter pela svoje najljubše pesmi.
Da lahko rečeš samo wow!
Kasneje sicer, ker je v šoli tako napeto pred zaključnimi izpiti, ta občutek zamenjajo skrbi in ta radost nekako izzveni. Imam občutek kot da čutim nekako samo dva ekstrema in zelo malo vmes. Sem preko izkušnje z bolečinami kjer so bili v bistvu dnevi nič blizu dobrih že pozabila da ima človek dobre in slabše momente.
Moram pa še povdarit da sem se preko vseh najinih srečanj naučila tako veliko, da sedaj lahko gledam na svet okoli mene in v meni pozitivnejše, z vsakim dnevom se lažje sprejemam in se učim zaupati sami sebi.Poleg vsega čutim tudi večji mir kar je pa še posebaj neprecenljivo.
Torej če povzamem vse skupaj, sem neizmerno hvaležna da sem te našla, ker sedaj lahko vidim večjo svetlobo in sem tudi sama v njej.
Tisočkrat hvala 🙂
