ali pa na meditacijo in zdaj na kopel, ker imam občutek da je točno taka podpora življenjskim izzivom, kot jo potrebujem. Taka, ki jo drugje ne dobim. So priložnost za globoko sprostitev, za notranji dialog s sabo, za učenje. V njih lahko najdem globji stik s svojo bitjo. V njih vedno najdem zaupanje vase in v življenje. Da je vse kar je,dobro da je.
Energijsko kopel sem doživela na nek način kot neko vmesno varianto med individualno terapijo in meditacijo – ko lahko prejmeš del individualne podpore in si hkrati še vedno v majhni skupini. Je pa še vedno doživljajsko gledano čisto samosvoja izkušnja in hkrati podobna ostalim – dovolim si, da samo sem in opazujem svoje notranje doživljanje. Spoznavam sebe brez besed. Čakro za čakro. Spoznavam dele, ki so mehki in dele, ki so trdi, ki so prazni. So taki, ki jih že poznam in so taki, ki jih še nisem opazila. Dobila sem energijo in hkrati nov material za razmišljanja o sebi.
Že med kopeljo sem imela občutek kot da je moja noga zdrava,cela, brez poškodbe -kot da ji nič ni. Ta občutek pogrešam že od poškodbe pred pol leta in je hkrati tisto h čemur stremim. Najbolj očitna, oprijemljiva “posledica” izkušnje pa je ta, da sem se po energijski kopeli prvič po operaciji kolena (14dni) mirno zleknila v posteljo in celo noč prespala brez zbujanja in brez bolečin! Zbudila sem se z božanskim občutkom spočitosti, sproščenosti, polnosti.
